Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. julij 2019 ― Za slike in grafike, ki jih je Mojca Zlokarnik razstavljala v tem desetletju, sta značilna predvsem dva elementa – barve in proge. Seveda je jasno, da je skorajda vsaka slika sestavljena iz barv, ki so nanesene na neko podlago, in bi v tem primeru zaman iskali izjemnost njenega ustvarjanja. Njeno ustvarjanje je, kar zadeva barve, izjemno v tem, da barvo predstavi na zelo neposreden in skrajno nesramežljiv – včasih bi temu rekli kar žaljiv – način. Barva je nekaj izmuzljivega in brez specifične oblike, ki pa lahko prevzame obliko česarkoli. Zlokarnikova poskuša predstaviti barvo v teh izmuzljivih in fantomskih medprostorih. Na njenih slikah barva nima nobene specifične oblike, razen tiste minimalne, ki je potrebna za njeno reprezentacijo. Pa še te minimalne vezanosti na določeno obliko se barva hoče osvoboditi. Na prvi pogled se zdi, da so njene barve strogo zamejene v ustrezne geometrijske predale, barvne skale pantone ali vzorce blaga. Vendar pa pri njenih slikah ne gre za kozmetiko ali za naličenost barvne površine, saj se tisto, kar se nam sprva zazdi plosko in nepredirno, po določenem času strmenja v sliko razkrije kot odpiranje številnih prostorov in globin. Posamezna barva prav tako nikoli ni predstavljena v popolni samoizoliranosti, ampak je vedno postavljena v odnos do druge barve. Ta barvna razmerja še dodatno poudarjajo: premišljeni intervali vertikalnih črt ali newmanovskih zadrg (zips), razmerje do prostora, v katerega je slika postavljena, in razmerje do stene, na katero je obešena. Sodobni človek je v svojem prepoznavanju barv izredno skromen, saj njegovo življenje v glavnem ni več odvisno od subtilnih barvnih odtenkov, s pomočjo katerih bi razbiral jezik usodnih napovedi narave. Sodobnemu človeku subtilni barvni odtenki ne koristijo za njegovo preživetje in si zaradi tega ne zaslužijo njegove pozornosti. V industrijski kulturi večina ljudi lahko zazna in imenuje enajst barv: črno, belo, rdečo, rumeno, modro, rjavo, oranžno, rožnato, vijolično in sivo.

ARS Likovni odmevi, 6. julij 2019 ― Metamodernizem in metaromantika v slovenskem slikarstvu - Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Na razstavi so na ogled izbrana dela velikih formatov 18 avtorjev in avtoric. Kustos razstave je Marko Košan, ki je o razstavi zapisal: “T. i. metamodernizem kot reakcija na opešani modernizem in postmodernizem je navrgel nekaj novih usmeritev in umetniških praks, ki so v slovenskem prostoru pri ustvarjalcih in spremljevalcih dobile svoj odmev predvsem na področju literature, medtem ko je bil ta pojav v likovni umetnosti manj opažen, čeprav so se v zadnjih dvajsetih letih tudi na področju vizualnih umetnosti zarisali jasni obrisi nove figuralike, ki se ob drugih sočasnih izrazih ozira v smeri t. i. metaromantike, za katero je značilno, da čutnost postavlja pred družbeni in politični kontekst sodobne umetnosti ter sublimno raziskuje pot k novim utopijam (nedosegljive) prihodnosti.” S kustosom razstave Markom Košanom se bo pogovarjala Karin Potočnik.